Borovnica, januar 2007 (Barje.net) – Končno je Slovenija v zadnjih tednih dočakala pravi zimski mraz, zato se poraja vprašanje, ali Občina Borovnica razmišlja o vnovični oživitvi projekta daljinskega ogrevanja na lesno biomaso, ki je svoj epilog dočakal jeseni 2003. Nestabilne razmere na trgu nafte in zemeljskega plina kažejo na možnost, da bi bilo o projektu  vredno razmisliti.

Več kot polovica občine Borovnica je zaraščene z gozdom, zato Janko Vidmar z Zavoda za gozdove Slovenije obžaluje, da projekt daljinskega ogrevanja na lesno biomaso v občini ni bil sprejet. V bližini tovarne Liko iz Vrhnike, ki bi v projektu sodelovala kot soinvestitor, je namreč po njegovem dovolj lesa za pokrivanje potreb po toplotni energiji v občini. Primerna se mu zdi lokacija tovarne Lika v središču Borovnice, ki omogoča cenejšo distribucijo ter je predstavlja vir biomase zaradi odpadnega lesnega materiala pri proizvodnji.

Pilotski projekt ni dobil podpore
Nekdanji župan občine, Alojz Močnik pravi, da je prav vir lesne biomase pred leti spodbudilo občino, da je začela razmišljati o takem načinu pridobivanja toplotne energije. Spominja se, da je leta 1998 Občina Borovnica v sodelovanju s podjetjem Liko opravila študijo izvedljivosti projekta. Analize so pokazale ugoden učinek na okolje, saj bi se tako zmanjšale emisije ogljikovega dioksida iz tovarne, projekt pa bi bil tudi ekonomsko učinkovitost. Cena ogrevanja bi bila namreč kar za 10 odstotkov na kWh cenejša kot pri kurilnem olju.

Za finančna sredstva so se obrnili na Agencijo za učinkovito rabo energije (AURE). Celotna investicija je bila ocenjena na okoli 880 mio takrat še slovenskih tolarjev. Za pridobitev nepovratnih sredstev pa bi bilo potrebno ustanoviti podjetje. Konkretno je šlo za podjetje Energobor, katerega lastnici bi bila Občina in Liko. Vir, ki želi ostati anonimen, nam je povedal, da se sprva s pogodbo o ustanovitvi podjetja niso strinjali svetniki Neodvisne liste za Borovnico, ki so zahtevali nekatere popravke.

Na koncu je bila le podpisana s strani občine, vendar nikoli s strani bivšega direktorja Lika, Romana Strgarja. Da bi nam pojasnil zakaj, smo želeli povprašati nekdanjega direktorja, ki pa je bil zaradi službenega potovanja za nas nedosegljiv. Na eni izmed sej občinskega sveta je po našem viru  vseh 11 prisotnih občinskih svetnikov soglasno sprejelo nekatere sklepe, s katerimi se Slavko Turšič, idejni vodja projekta, nekdanji tehnični direktor  Lika in nekdanji svetnik SDS ter takratni župan Močnik nista strinjala. Zanju ni bila sprejemljiva približno enaka cena za vse porabnike, saj je po mnenju Turšiča ni smiselno, da ima glavni dobavitelj, ki ima svojo kotlovnico in skrbi za porabo tudi poleti, ko je le ta sicer nižja, višjo ceno. Liko naj bi tako plačal 5 SIT/kWh, ostali porabniki pa 10 SIT/kWh. Vztrajal je tudi, da se na omrežje priključijo vsi občani, saj drugače investicija ne bi bila ekonomsko upravičena. Nasprotnike projektu je motilo, da bi Liko pridobil novo kotlovnico za takrat 180 mio SIT,  v zameno pa bi vložil 105 mio SIT in staro opremo. Zahtevali so anketo o zainteresiranosti občanov, vendar se je po njihovem mnenju nanjo odzvalo premalo občanov, anketa pa naj bi zajemala tudi kraje, kjer ne bi nikoli prišlo do izvedbe projekta. Bivši župan takšne očitke zanika.

Izkušnja v drugem okolju
Ker nas je zanimalo, kakšne so izkušnje s podobnimi projekti v drugih občinah, smo poklicali mag. Aleša Bratkoviča, direktorja podjetja Engo, ki upravlja sistem v občini Gornji Grad. Pravi, da je zadosten odjem toplote ključna za učinkovito delovanje sistema. V Gornjem Gradu sicer dejavnost ogrevanja na lesno biomaso “prinaša pozitivne denarne tokove, vendar pa je zaradi bistveno manjšega odjema toplote od v začetku načrtovanega, prišlo do težav pri odplačilu kreditov. Predviden odjem toplote je bil namreč štirikrat večji”. Kljub temu pa meni, da so alternativni viri energije dolgoročno edina rešitev oskrbe z energijo, saj so fosilna gorivo omejena, in se bodo v prihodnosti izčrpala. Kot ugotavlja, pa je bila cena energije, pridobljene iz lesne biomase v Gornjem Gradu za cca. 15 - 20 odstotkov nižja od cene kurilnega olja. Trenutno se povprečna cena giblje okoli 15,5 Sit/kWh, pri čemer imajo večji uporabniki ugodnejšo tarifo, saj povzročajo relativno manjše stroške obratovanja v sistemu daljinskega ogrevanja.

Denarja za obujanje starih načrtov ni
Če se bodo v občini Borovnica odločili za izpeljavo projekta v prihodnosti, se zna zatakniti pri finančnih sredstvih, saj so sredstva, namenjena projektu  porabili za financiranje nekaterih drugih projektov. »Trenutno projekt GEF ocenjuje, da je v okviru državnega proračuna za leto 2007 na voljo premalo sredstev za sofinanciranje naložb v obnovljive vire energije skladno ciljem Resolucije o Nacionalnem energetskem programu. Posebej vprašljivo pa je sofinanciranje izvedbe velikih projektov daljinskega ogrevanja na lesno biomaso, saj je zanimanje občin in lesno-predelovalne industrije za ogrevanje oziroma soproizvodnjo toplote in električne energije iz lesno biomaso izjemno veliko«, pravi Damir Stančić, vodja projekta GEF.

O biomasi kot alternativnemu viru za pridobivanje toplotne energije gre torej razmisliti. Izkušnje občin kažejo, da sistem daljinskega ogrevanja na lesno biomaso sicer zagotavlja cenejšo energijo občanom ter neodvisnost od nestabilnosti v svetu, saj je les stalno na razpolago v neposredni bližini, vendar pa je pri planiranju projekta potrebna previdnost.

Vesna Pogačnik