Ljubljana, 29. september 2008 (Barje.net) - Kozlerjev gozd je manjše območje v občini Ig, ki je razglašeno za naravni rezervat. Čeprav je pod posebnim varovalnim režimom že nekaj desetletij, bo šele z ustanovitvijo krajinskega parka dobil upravljalca, s tem pa tudi boljše možnosti za dolgoročni obstoj.
Izvor imena
Kozlerjev gozd (oz. Kozlerjeva gošča, pojavlja pa se tudi zapis Koslerjev, Kozlarjev ali celo kar barski gozd) je dobil ime po svojih nekdanjih lastnikih. Plemiška družina Kozler je imela poleg velikih zemljišč v lasti tudi Cekinov grad ter Kozlerjevo palačo, ki je stala približno na mestu današnjega Konzorcija. Najbolj slovit član te družine, Peter Kozler - pravnik, domoljub in geograf iz 19. stoletja - je znan tudi po avtorstvu prvega zemljevida slovenske dežele. Kozlerjeva gošča tako nosi plemenito ime in prav je tako, saj gre za pomemben ostanek posebnega ekosistema.
Kaj je Kozlerjev gozd?
Kozlerjev gozd je največji ostanek gozdnatega visokega barja, kar jih še najdemo na Ljubljanskem barju. Visoko barje nastaja z nalaganjem plasti odmrlih rastlin, ki se spreminjajo v šoto. Na šoti rastejo posebej prilagojene rastline, kot so šotni mah, zelišča in nizki iglavci. Te rastline edine lahko uspevajo v tem okolju z malo hranili in brez stika s podtalnico. Vzpostavitev takega ekosistema traja zelo dolgo - v desetih letih nastane le za kak centimeter šote. Da se v tako okolje vključijo tudi drevesa, seveda terja še dodaten čas. Kar je narava tako dolgo gradila, pa lahko človek hitro uniči.
Posegi v preteklosti
Ljudje so že od nekdaj želeli v svojem okolju čim bolje izkoristiti naravne vire. Če so le mogli, so naravo prilagodili svojim željam. Na barju so tako skušali izsuševati tla, kopali pa so tudi šoto. Zaradi takih posegov je izginilo veliko z gozdom poraščenih delov visokega barja. Tloris Kozlerjevega gozda je zelo oglate oblike, kar daje slutiti, da so meje gozda umetnega izvora. To dodatno potrdi pogled na parcelno razdelitev - meje gozda potekajo po robovih parcel. O razlogih, zakaj pa se je teh 20 hektarov barskega gozda ohranilo, pa zemljevidi molčijo. Tudi razni strokovnjaki nam na to vprašanje niso znali odgovoriti, tako da tega morda ne bomo nikoli izvedeli.
Lastništvo gozda
Po vsaki od obeh svetovnih vojn so s podržavljenjem zasebne lastnine Kozlerjem vzeli del njihovih posesti, vključno s področjem tega gozda. Po osamosvojitvi je z denacionalizacijo gozd ponovno prešel v last nekdanjih lastnikov, družine Kosler. Ker je področje zavarovano, na njem ni mogoče izvajati gospodarskih posegov, zato lastniki kakšnega posebnega stika s tem gozdom nimajo. Ena od parcel pa ostaja v lasti Republike Slovenije - domnevno z namenom, da se tam lahko nemoteno vrši raziskovalna okoljevarstvena dejavnost. Žal pa nam kljub poizvedovanju pri različnih institucijah ni uspelo izvedeti, kdo in kako naj bi tam izvajal opazovanja ali meritve.
Varovanje tega področja
Pomena Kozlerjeve gošče so se zavedali že leta 1951, ko so jo zavarovali kot ''prirodno znamenitost''. Takrat so tudi prepovedali hojo po gozdu, sečnjo in poškodovanje drevja, lomljenje ali rezanje brezovih vej, izkoriščanje šote in trganje rastlin. Danes je Kozlerjev gozd sicer ocenjen za naravno vrednoto državnega pomena in zato bi zanj morala skrbeti država. A se nedovoljeni posegi kljub temu dogajajo. To bi bilo mogoče preprečiti le s stalno prisotnostjo nadzornikov ter učinkovitim ukrepanjem pristojnih služb.
Kako je z učinkovitostjo ''pristojnih služb'', pa je jasno, saj do nedovoljenih posegov kljub temu prihaja. Karin Gabrovšek iz ljubljanske območne enote Zavoda RS za varstvo narave nam je povedala, da se bo z ustanovitvijo krajinskega parka tudi za Kozlerjev gozd (kot del tega parka) marsikaj spremenilo. Karin Gabrovšek je optimistična: ''Pravila ravnanja v gozdu se ne bodo bistveno spremenila. Bo pa krajinski park dobil upravljalca, predvidoma javni zavod. Upravljalec bo prisoten v tem prostoru, sodeloval tako s prebivalci kot z inšpekcijskimi službami ter skrbel za osveščanje javnosti. Zato verjamemo, da je krajinski park ukrep, ki bo prispeval k izboljšanju stanja''.
Bo prihodnost Kozlerjevega gozda vsaj približno tako sijajna in bleščeča kot je njegovo ime? Ali pa bo neslavno propadel, ker ne znamo uvideti njegove žlahtnosti? Čas bo pokazal, ali se bodo optimistične napovedi uresničile in bo vsaj teh 20 hektarov barskega gozda ostalo za naslednje rodove.
Sara Ogrin
